JAPTI

Uvodnik meseca



02.02.2012

Zakaj svet ne pade na glavo?

»Zakaj svet ne pade na glavo?« vprašanje triletne deklice

Znate odgovoriti?

V naše naravno delovanje sta nam dani radovednost in domišljija. Kako bi otrok brez naravne potrebe po radovednosti in brez domišljije raziskoval svoje okolje, si nabiral izkušnje in se učil? Trileten otrok je v razvojni fazi, ko svojim staršem postavlja neprestano eno in isto vprašanje: »Zakaj?«. To je za odrasle lahko izjemno naporno, »zakajčke« pa usmerjamo z odzivi: »to boš izvedel ko boš velik«, »to ti sedaj ne bi razumel«, »kakšne neumnosti pa govoriš« ipd.

Ampak ... otrok zaznava in občuti probleme v življenjskem okolju, postavlja vprašanja in zahteva odgovore.  Vstop otroka v šolski sistem predstavlja velik izziv za ohranitev njegove radovednosti in kreativnosti. Na eni strani šolski kurikuli predvidevajo vrednotenje že vnaprej določenih odgovorov in rešitev (objektivno merimo in ocenimo), na drugi strani pa razvijamo predvsem tiste kapacitete možganov, ki so namenjene memoriranju (podatki) in ne dajemo
možnosti za procesiranje le-teh. V procesiranju informacij, občutkov ter izkušenj nastajajo nove in kakovostne stvari. Za to pa je potreben čas. Čas, da se zgodijo stvari, da se soustvarjajo in razvijajo. To pa se nikakor ne ujema s sedanjo gospodarsko miselnostjo, ki je: rezultati, takoj
sedaj.
In potem sledi nagrada. Kratkoročno. Izrazito vedenjske tehnike (npr. korenček-palica) dela z ljudmi ubijajo ustvarjalnost in inovativnost. Vsaka stvar zahteva čas, da dozori, da se razvije in dobi deloma končno podobo (ponavadi se stalno razvija).

Za inovativnost je potrebno poleg znanja, osebnostnih kapacitet tudi zaupanje, občutek varnosti, povezanost in sodelovanje. In današnja gospodarska kriza kaže pot, da bomo morali iti iz »brlogov tekmovalnosti« ter preiti v sodelovanje in povezovanje. Saj je človeštvo na tem
planetu tudi zaradi tega preživelo. In verjetno je človeštvo pred eno največjih inovacij: kako narediti življenje bolj preprosto in prijetno ... kako priti nazaj k sebi in se s samim seboj povezati (integriteta osebnosti). Edino posameznik, ki zaznava sebe in svoje potrebe lahko inovativno raziskuje potrebe delovnega okolja in postane zopet »zakajček« ter se vpraša: kaj je zgoraj omenjena triletna deklica razmišljala?

mag. Maruška Željeznov Seničar, strokovna vodja in predavateljica, MIB

Arhiv